Veliko staršev želi za svoje otroke le najboljše, vendar so nekatere vzgojne prakse, ki veljajo za povsem običajne in celo priporočljive, lahko dolgoročno škodljive. Otrokov čustveni razvoj temelji predvsem na občutku varnosti, povezanosti in sprejetosti – ne pa na strogih metodah in prezgodnji samostojnosti.
Stres med nosečnostjo ni le materina težava
Vpliv na otrokov razvoj se začne že pred rojstvom. Dolgotrajen stres, ki ga doživlja nosečnica, lahko vpliva na razvoj otrokovega živčnega sistema in na njegovo kasnejšo sposobnost soočanja s čustvi.
Čeprav se v nosečnosti pogosto veliko govori o prehrani in telesnem zdravju, se psihološko breme – skrbi, strahovi, preobremenjenost – prepogosto spregleda.
Ignoriranje joka in “učenje” samostojnega spanja
Metode treninga spanja, pri katerih starši dojenčka pustijo jokati, da bi se “naučil” spati sam, so v mnogih družinah postale običajna praksa. Vendar se opozarja, da dojenček joka zato, ker potrebuje bližino, ne pa zato, ker želi manipulirati.
Ko otrok v stiski ne dobi odziva, se ne nauči samopomiritve, temveč se lahko nauči, da njegove potrebe niso pomembne. To lahko dolgoročno vpliva na občutek varnosti in na sposobnost navezovanja odnosov.
Kaznovanje z izolacijo in metoda “v kot”
Pošiljanje otroka v sobo ali na “odmor”, ko je čustveno preplavljen, se pogosto uporablja kot vzgojni ukrep. Opozarja se, da takšna izolacija otroku sporoča, da je sprejet le takrat, ko je miren in “priden”.
Otrok se tako ne nauči razumeti in uravnavati svojih čustev, temveč jih začne potlačevati, da bi ohranil odnos s starši. Navzven je morda bolj ubogljiv, navznoter pa ostaja sam s svojimi občutki.
Dolgoročne posledice potlačenih čustev
Otroci se zelo hitro prilagodijo okolju, tudi na škodo sebe. Če čutijo, da njihova jeza, žalost ali strah niso sprejeti, jih začnejo potiskati vase. To jim lahko v otroštvu pomaga ohraniti bližino staršev, vendar ima lahko kasneje visoko ceno.
Takšni vzorci so povezani z večjim tveganjem za:
- tesnobo
- depresijo
- težave v odnosih
- kronični stres in nekatere telesne bolezni
Kaj storiti namesto strogih metod
Namesto osredotočanja na nadzor in disciplino se staršem svetuje, naj gradijo odnos, ki temelji na povezanosti.
To pomeni:
- odzivanje na otrokovo stisko, ne glede na starost
- dovoljenje, da otrok izraža čustva brez sramotenja
- postavljanje meja na spoštljiv in empatičen način
- razumevanje, da vedenje pogosto odraža notranjo stisko, ne pa “porednosti”
Ko se otrok počuti varnega in sprejetega, je tudi pripravljen sodelovati, se učiti in razvijati zdravo samoregulacijo.
Raziskave s področja nevroznanosti kažejo, da se otrokovi možgani najhitreje razvijajo v okolju, kjer se počuti čustveno varnega – povezanost dobesedno oblikuje razvoj živčnega sistema.
