Po družbenem omrežju Facebook kroži zapis, ki govori, kakšne so dejanske posledice COVID-19, pa ne tiste, ki jih neposredno povzroča virus, ampak posredne. Vpliv ima na zdravje neokuženih ljudi, na duševno stanje, na gospodarstvo … Preberite nekaj zapisov, ki vam bodo dali misliti.

“Izgubila sem službo, naša firma gre v stečaj. Težko bomo preživeli samo z moževo plačo. Psihično sem čisto na tleh in uničena.”
“Odpustili me bodo. Naročil praktično ni več. Firma ne bo preživela. Ne vem kako bom plačala najemnino za stanovanje in vse položnice? Ponoči ne morem spati, stres me ubija.”
“Zapreti sem moral lokal, ni več prometa, razglasiti bom moral osebni stečaj. Skušam biti optimističen, a ne vidim izhoda, … konec je.”
“Ni več študentskega dela in ostala sem brez dohodkov. Težko grem nazaj k staršem, ker je oče alkoholik. Želodec imam čisto razdražen … Kaj naj sedaj (jok)?”
“Oba delava od doma, a je skoraj nemogoče delati z otrokoma doma, ker naju rabita pri šoli na daljavo. Vsi smo čisto napeti in nervozni in otroka to čutita.”
“Odpovedali so nam skoraj vsa naročila, novih praktično nimamo. Firma ne vem, če bo preživela. S težka bom moral odpustiti kar nekaj delavcev.”
“Ni več strank, promet je upadel za 80%, ne uspem pokriti niti stroškov najenime in položnic. Z živci sem čisto na koncu, ne zmorem več.”
“Mojega moža je zaradi službene preobremenitve in stresa zadnje dni večkrat uščipnilo v prsih. Pa zaradi vse situacije in strahu pred korono ni želel iti na urgenco in do zdravnika. Na koncu ga je stisnilo tako močno, da mu reševalci niso mogli več pomagati in zaradi srčnega infarkta je umrl na tleh v prisotnosti najinih dveh otrok …”
“Ukinili so nam vse predstave, vse smo morali odpovedati. Več mesecev napornega dela in truda je šlo. Vsi smo potrti in žalostni. Tudi finančno bomo zelo težko preživeli. Režiserja je doletela možganska kap.”
“Dobil sem hud zobobol. Skušal sem priti do svojega zobozdravnika, a je nemogoče, ker so vsi zaprti. Na urgentni ambulanti pa moram počakati 2 dni in bi mi ga kar izruvali??”
“Tako osamljen sem. Hočem videti in objeti svojo hčero. Ne pustijo ji, da bi me obiskala v domu. Nisem je videl že več mesecev, nazadnje pa se še dotakniti, kaj šele objeti nisva smela. Zjokal sem se kot otrok, tako grozno mi ni bilo že vse od vojne.”
“Naša stara mama je zelo boga in si želi priti domov, da bi v miru odšla med domačimi, a je iz bolnišnice ne pustijo v domačo oskrbo in jo še kar vozijo na terapije, kljub temu, da terapij ne želi več”
“Mamica vsak dan joka. Pravi da bo vse v redu, a jaz vem, da je izgubila službo in da ne bomo imeli dovolj denarja. Očka je samo tiho. Tako strah me je, kaj bo z nami …?”
“Preživljal sem se s študentskim delom in domačim finančno pomagal. Sedaj pa dela praktično ni več. Doma nimamo dovolj denarja. Čisto sem obupan in na tleh.”
“Doma je tako grozno. Oči in mami se sedaj skoz kregata. Pogrešam prijatelje, moje sošolce. Šolsko igrišče je zaklenjeno in nikogar ni zunaj, da bi se igrali. Se bomo še kdaj videli, se bomo lahko še skupaj igrali?”
“Naša 5-letna hčerka je imela zvečer hude bolečine v trebuščku. Najprej na urgenci, potem na pediatriji, so nas pošiljali sem ter tja in od nas zahtevali najprej testiranje za Covid19. Na koncu, ko sva bila z možem že čisto obupana in z živci na koncu, so jo le operirali in komaj rešili razlitja slepiča”.
To je samo nekaj žalostnih primerov, kaj vse prestajamo.

Zadnji prispevki

Prejšnji članekRecept: Čičerikin namaz – humus
Naslednji članekSlab dan? Tole vas gotovo spravi v smeh

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA